Pozaba

Jp, pozabila na ta blog.
In na ves jamr v njemu.
In moje lomljenje v angleščini.
Saj ne, da mi bo v slovenščini kaj bolje šlo.
Le ... hitreje tečejo misli v besede in prste in tipke in črke na zaslonu.

Ja, moški.
Moški je, spet, razlog, da sem začela pisati nazaj.
V bistvu, moje fantaziranje o moškem me je spravilo h temu.
Ker nisem več mogla glave trezno držati.
Ker me je vleklo na vse mogoče kraje in scenarije.
In ker, v trenutnem stanju, je to čisto odveč zame.

Sestavljam se.
Preselila sem se, še vedno nisem čisto vgnezdena.
Nad mano živita dva idiota.
V službi sem delno zadovoljna. 
Moje finančno stanje je katastrofalno. 
Večno zadolžena mami in dedku.
In večno v videzu, da imam vse pod kontrolo.

Kurac mam vse pod kontrolo.
Polzi mi lajf skozi prste.
Ma kaj polzi.
Teče.
Teče kot divja reka.
Beži pred mano.

Občasno me še prime, da bi se ga krčevito oprijela.
In me mine.
Resignirano gledam, kako polzi.
Dvignem se ven iz sebe in se opazujem, kako stoično stojim sredi časa in se ne premikam.
Kako sem sprijaznjena s tem, kje sem in kako sem in kdo sem.
Pošiljam si bolečino v srce, ma ne čutim več.
Kupujem si knjige, rokovnike, lepe stvari, da se zbrcam.
In tičijo v predalih, nabirajo prah in slabo vest.

Malo sem otopela.
Malo igram.
Malo bi najraje rekla, da se ne grem več.
Malo se težko prenašam.

In pol ti grem na čaj in tisti natakar, ki vedno daje videz smrkca zmrde, me zmede.
Ulovim njegove poglede.
Pa si rečem, maaa, kaj bi on mene gledal.
Štejem, koliko sekund pozornosti nameni drugim gostom, koliko meni.
Znižam malce glas, ko govorim z njim.
S težavo se pričnem odpravljati.
Nekako se malce zaklepetava.
Idiot jst, ker ne znam veščine lahkotnega, rahlo flirtajočega klepeta.
Kakšne neumnosti sem sposobna izustiti.

In še danes premlevam.
Poglede. Nasmehe. Tisto nekaj v očeh.
In si rečem, nehaj. 
To te bo pokopalo.
Vedno te je.
Vedno si se obesila na neke iskrice in nekaj.
Na koncu se je izkazalo, da tega sploh ni bilo.
In si se sestavljala.
Sedaj res ne potrebujem še enega udarca.
Čisto lepo v luknji sem, sama. 
In ne rabim še nekoga, da mi zakrije luknjico svetlobe.
(to sem si komot sposobna tudi sama narediti)

Ampak.
Toliko časa sem že sama.
In toliko časa sem že globoko osamljena.
In toliko časa že hrepenim po njemu. 
Objemu.
Dotiku.
Nevarna linija se pričenja pojavljati tule.
Zato ... zato ...
Zato  je bolje, da se prekinem. 
Zamotim misli.
Naredim nekaj zase.
In 

In si ne kličem več v misli njegov obraz.
Oči.
Nasmeh.

Ne.
Ni čas za to.
Ne še.